„Joj, kako si zoprna!“ in druge zablode (tudi moje!) začetniške vzgoje... Kako postaviti otroku mejo in ga pravilno pohvaliti in kaznovati, da bomo vzgojili samostojnega in samozavestnega otroka?
Gledam sliko prijetne družinice na FB-ju, vedno nasmejani, otroci srečni, starši presrečni, oh res čudovito. Pri nas pa občasno tudi kričimo, jokamo, loputamo z vrati (ah ja, najstnik je tudi pri hiši, to že moram omenit). In se sproti učimo. Vsi. A se imamo radi in si to tudi povemo. Vsak dan. Nič ni narobe, če kdaj naredimo napako, saj nismo popolni. Nihče ni! A se trudimo po svojih najboljših močeh.
Vzgoja je pač odgovorno DELO. Želimo si zdravega in zadovoljnega otroka in v prvem letu otrokovega življenja je stvar precej preprosta. Poskrbimo za vse njegove potrebe, dojenček se mora počutiti varno in sprejeto. To je zanj dokaz, da ga imamo radi.
Že v drugem letu otrok želi tudi stvari, ki mu jih starši ne dovolimo. Začnemo postavljati meje s prepovedmi in zahtevami, saj je naša dolžnost, da ga obvarujemo pred stvarmi, ki mu lahko škodujejo. Otrok pa seveda teži le k temu, kar mu vzbuja prijetne občutke. Naš NE si otrok prevede enostavno v „ne marajo me“, saj še ne more razumeti, da ga imamo radi, hkrati pa mu ne dovolimo početi nečesa, pri čemer uživa. In pri postavljanju meja tudi nam staršem včasih ni prijetno, kajne? In na „slab“ dan popustimo... Ampak otroku mora biti včasih tudi neprijetno, da mu bo lahko v prihodnosti prijetno.
Kaj je pri omejevanju otroka pomembno?
Večkrat mu moramo povedati, da ga imamo radi, realno POHVALIMO tisto, kar je naredil dobro, grajamo in kaznujemo pa le neprimerno vedenje. In to tudi razložimo. In vztrajamo vsak dan znova, če je potrebno. Znani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević lepo pravi, da to kar kvari otroke ni preveč pokazati ljubezen, temveč odsotnost kaznovanja.
Do sedmega leta je črno - belo
Uf, to je bil zame podatek! Da šele pri sedmih letih otrok dojame v celoti, da naš NE ne pomeni „ne maram te“! "Pa saj vendar ve, da ga imam rada"....ja pa ne. Dojema vse kot črno – belo in ni še nobenih nians.
Če smo torej dosledni in vztrajni, se bo otrok nekje do sedmega leta naučil, da ga imajo starši radi in ga sprejemajo tudi takrat, ko mu rečejo ne in ga grajajo. Lažje bo sprejemal kritiko vedenja, saj bo hkrati razumel, da starši to počnemo, ker skrbimo zanj. V puberteti bo že znal sam oceniti, katero željo si lahko izpolni in si bo sam znal postavljati omejitve, saj smo ga starši tega naučili.
Kaj se zgodi, če otroku ne znamo reči NE?
Če otrok odraste v zmotnem prepričanju, da je izpolnitev vsake njegove želje dokaz starševske ljubezni, potem bo imel kot odrasel človek vrsto težav. Ker bo vsako kritiko glede svojega dela ali ravnanja doživljal kot napad nase in ne kot opozorilo na napako. Burni odziv nekoga na našo kritiko torej pomeni, da posameznik to sprejema kot sporočilo „nisi dober, ne maram te“. Dr. Milivojević tudi opozarja, da popustljiva vzgoja povzroči pri otroku nezmožnost empatije.
Otroku je potrebno priznati tudi lastne napake in slabe odločitve, saj mu s tem pokažemo, da je povsem človeško, da včasih naredimo kaj narobe in da smo kljub temu OK. Ni potrebno biti popoln, da bi nas imeli drugi radi in kar je najpomembneje, da se imamo sami radi.
Vsi potrebujemo POHVALO
Pohvala pripomore k pozitivni samopodobi in čvrsti identiteto. A mora biti REALNA. Strah, da bomo s pohvalo vzgojili samovšečneža, je odveč, če le upoštevamo določena pravila. To velja tudi za kritiko. Da ljudi ne užalimo, vedno SPOŠTUJMO osebnost in kritizirajmo aktivnost.
Kaj je torej dovoljeno?
Realna sporočila -
Pohvala bitja, osebe (pameten, odgovoren, talentiran, dober, duhovit…)
Pohvala vedenja, aktivnosti, obnašanja (to si dobro napisal)
Kritika vedenja, aktivnosti, obnašanja (to si slabo ocenil)
Primeri:
Ti so dobra kuharica. –pohvala osebe
Sobo si zelo temeljito pospravil. -pohvala aktivnosti, produkta, obnašanja
Sobo si površno pospravil. – kritika aktivnosti, produkta, obnašanja
Ne samo pri vzgoji, temveč tudi pri delu z ljudmi in v partnerskem odnosu je torej dovoljena realna pohvala osebe, pohvala obnašanja in kritika obnašanja. Vsa nerealna sporočila pa NISO dovoljena.
Poglejmo primere:
NEREALNA SPOROČILA:
Ti si najlepša na svetu. (idealizacija) - pohvala osebe
Afna zmešana. Ti si tak štor. Ti si nor. Hudič mali. (žalitve) – kritika osebe
Tvoj zaključek naloge je genialen. -idealizacija aktivnosti, produkta, obnašanja
Tako kot ponavadi si tole popolnoma zanič naredil. – kritika aktivnosti, produkta, obnašanja
Tudi IGNORIRANJE ni primerna kazen. Gre namreč za negacijo obstoja in je najhujša oblika kaznovanja, ki jo ne smemo uporabiti.
Če starš pri otroku ne pohvali realno aktivnosti, produkta, obnašanja… kritizira pa napake, to otrok ponotranji in se ne zna pohvalit. Pri realni pohvali se namreč počutimo dobro. Čim več realnih pohval torej! Da bomo vzgojili posameznike s pozitivno samopodobo!!! Če je torej vzgoja ustrezna, potem otrok odraste v integriranega odraslega – to pomeni, da se njegove predstave o sebi, drugih in svetu skladajo z realnostjo. In to si za naše otroke tudi najbolj želimo!
Priznam, starševska potrpežljivost je včasih na psu... in rečemo tudi kaj neprimernega. Se pač opravičimo. Brez slabe vesti, nihče ni popoln :)
Priporočila za vzgojo povzeta iz priročnika za vzgojo otrok:
Mala knjiga za velike starše, avtorji Zoran Milivojević in ostali
Priporočam v branje!
Gledam sliko prijetne družinice na FB-ju, vedno nasmejani, otroci srečni, starši presrečni, oh res čudovito. Pri nas pa občasno tudi kričimo, jokamo, loputamo z vrati (ah ja, najstnik je tudi pri hiši, to že moram omenit). In se sproti učimo. Vsi. A se imamo radi in si to tudi povemo. Vsak dan. Nič ni narobe, če kdaj naredimo napako, saj nismo popolni. Nihče ni! A se trudimo po svojih najboljših močeh.
Vzgoja je pač odgovorno DELO. Želimo si zdravega in zadovoljnega otroka in v prvem letu otrokovega življenja je stvar precej preprosta. Poskrbimo za vse njegove potrebe, dojenček se mora počutiti varno in sprejeto. To je zanj dokaz, da ga imamo radi.
Že v drugem letu otrok želi tudi stvari, ki mu jih starši ne dovolimo. Začnemo postavljati meje s prepovedmi in zahtevami, saj je naša dolžnost, da ga obvarujemo pred stvarmi, ki mu lahko škodujejo. Otrok pa seveda teži le k temu, kar mu vzbuja prijetne občutke. Naš NE si otrok prevede enostavno v „ne marajo me“, saj še ne more razumeti, da ga imamo radi, hkrati pa mu ne dovolimo početi nečesa, pri čemer uživa. In pri postavljanju meja tudi nam staršem včasih ni prijetno, kajne? In na „slab“ dan popustimo... Ampak otroku mora biti včasih tudi neprijetno, da mu bo lahko v prihodnosti prijetno.
Kaj je pri omejevanju otroka pomembno?
Večkrat mu moramo povedati, da ga imamo radi, realno POHVALIMO tisto, kar je naredil dobro, grajamo in kaznujemo pa le neprimerno vedenje. In to tudi razložimo. In vztrajamo vsak dan znova, če je potrebno. Znani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević lepo pravi, da to kar kvari otroke ni preveč pokazati ljubezen, temveč odsotnost kaznovanja.
Do sedmega leta je črno - belo
Uf, to je bil zame podatek! Da šele pri sedmih letih otrok dojame v celoti, da naš NE ne pomeni „ne maram te“! "Pa saj vendar ve, da ga imam rada"....ja pa ne. Dojema vse kot črno – belo in ni še nobenih nians.
Če smo torej dosledni in vztrajni, se bo otrok nekje do sedmega leta naučil, da ga imajo starši radi in ga sprejemajo tudi takrat, ko mu rečejo ne in ga grajajo. Lažje bo sprejemal kritiko vedenja, saj bo hkrati razumel, da starši to počnemo, ker skrbimo zanj. V puberteti bo že znal sam oceniti, katero željo si lahko izpolni in si bo sam znal postavljati omejitve, saj smo ga starši tega naučili.
Kaj se zgodi, če otroku ne znamo reči NE?
Če otrok odraste v zmotnem prepričanju, da je izpolnitev vsake njegove želje dokaz starševske ljubezni, potem bo imel kot odrasel človek vrsto težav. Ker bo vsako kritiko glede svojega dela ali ravnanja doživljal kot napad nase in ne kot opozorilo na napako. Burni odziv nekoga na našo kritiko torej pomeni, da posameznik to sprejema kot sporočilo „nisi dober, ne maram te“. Dr. Milivojević tudi opozarja, da popustljiva vzgoja povzroči pri otroku nezmožnost empatije.
Otroku je potrebno priznati tudi lastne napake in slabe odločitve, saj mu s tem pokažemo, da je povsem človeško, da včasih naredimo kaj narobe in da smo kljub temu OK. Ni potrebno biti popoln, da bi nas imeli drugi radi in kar je najpomembneje, da se imamo sami radi.
Vsi potrebujemo POHVALO
Pohvala pripomore k pozitivni samopodobi in čvrsti identiteto. A mora biti REALNA. Strah, da bomo s pohvalo vzgojili samovšečneža, je odveč, če le upoštevamo določena pravila. To velja tudi za kritiko. Da ljudi ne užalimo, vedno SPOŠTUJMO osebnost in kritizirajmo aktivnost.
Kaj je torej dovoljeno?
Realna sporočila -
Pohvala bitja, osebe (pameten, odgovoren, talentiran, dober, duhovit…)
Pohvala vedenja, aktivnosti, obnašanja (to si dobro napisal)
Kritika vedenja, aktivnosti, obnašanja (to si slabo ocenil)
Primeri:
Ti so dobra kuharica. –pohvala osebe
Sobo si zelo temeljito pospravil. -pohvala aktivnosti, produkta, obnašanja
Sobo si površno pospravil. – kritika aktivnosti, produkta, obnašanja
Ne samo pri vzgoji, temveč tudi pri delu z ljudmi in v partnerskem odnosu je torej dovoljena realna pohvala osebe, pohvala obnašanja in kritika obnašanja. Vsa nerealna sporočila pa NISO dovoljena.
Poglejmo primere:
NEREALNA SPOROČILA:
Ti si najlepša na svetu. (idealizacija) - pohvala osebe
Afna zmešana. Ti si tak štor. Ti si nor. Hudič mali. (žalitve) – kritika osebe
Tvoj zaključek naloge je genialen. -idealizacija aktivnosti, produkta, obnašanja
Tako kot ponavadi si tole popolnoma zanič naredil. – kritika aktivnosti, produkta, obnašanja
Tudi IGNORIRANJE ni primerna kazen. Gre namreč za negacijo obstoja in je najhujša oblika kaznovanja, ki jo ne smemo uporabiti.
Če starš pri otroku ne pohvali realno aktivnosti, produkta, obnašanja… kritizira pa napake, to otrok ponotranji in se ne zna pohvalit. Pri realni pohvali se namreč počutimo dobro. Čim več realnih pohval torej! Da bomo vzgojili posameznike s pozitivno samopodobo!!! Če je torej vzgoja ustrezna, potem otrok odraste v integriranega odraslega – to pomeni, da se njegove predstave o sebi, drugih in svetu skladajo z realnostjo. In to si za naše otroke tudi najbolj želimo!
Priznam, starševska potrpežljivost je včasih na psu... in rečemo tudi kaj neprimernega. Se pač opravičimo. Brez slabe vesti, nihče ni popoln :)
Priporočila za vzgojo povzeta iz priročnika za vzgojo otrok:
Mala knjiga za velike starše, avtorji Zoran Milivojević in ostali
Priporočam v branje!
RSS Feed
