Zakaj so nekateri ljudje bolj srečni od drugih? Bi bili radi bolj srečni?
Znanstvena dognanja, kako si lahko trajno povečamo srečo in kaj je predpogoj, da sploh lahko delamo na tem...
S preučevanjem človeške sreče, smisla, optimizma, zadovoljstva, upanja…. torej blagostanja se ukvarja pozitivna psihologija. Ker je to pač za naše zdravje zelo pomembno! Zdravje namreč ni zgolj odsotnost bolezni, ampak tudi, da se dobro počutimo v svoji koži. Tudi svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je opredelila blagostanje kot ključen dejavnik zdravja in kakovostnega življenja. Zdravje je torej telesno, duševno in socialno blagostanje.
Sonja Lyubomirsky (profesorica psihologije z Univerze v Kaliforniji), ki že več kot dvajset let raziskuje možnosti glede trajnega povečanja sreče je v knjigi The How of Happiness (Kako do sreče) objavila rezultate svojih raziskav in odgovorila na vprašanje, kaj vpliva na občutek sreče pri ljudeh. Le 50 odstotkov našega potenciala za srečo je genetsko določenega ob rojstvu, ostalo pa k občutku sreče prispevamo sami s svojimi mislimi, z vedenjem, z aktivnostmi in navadami. Za svojo srečo je torej potrebno tudi nekaj narediti. Če želi nekdo, ki ni srečen, postati bolj srečen, mora početi tisto, kar počno srečni ljudje…
Toda to ni dovolj. Najprej moramo SPREJETI SEBE in se ceniti. To pa ni tako enostavno, kajne?
Preden se bomo torej posvetili konkretnim dejavnostim, ki največ prispevajo k občutkom sreče, moramo najprej raziskati, kakšen je naš odnos do sebe.
V transakcijski analizi govorimo o referenčnem okviru, ki je naša notranja mapa realnosti. Deluje večinoma nezavedno (avtopilot). Z vzgojo starši prenesejo referenčni okvir na otroka – to so potem naša prepričanja. Bolj ko je referenčni okvir realističen, bolj je človek uspešen in zadovoljen. Naše OBNAŠANJE je posledica referenčnega okvira in je vedno logično – ker gre za notranjo logiko posameznika. Gre torej za našo logiko, ki je lahko nekomu drugemu popolnoma nelogična.
Za delo na sebi je optimalno, da cenimo sebe, cenimo druge in cenimo svet, v katerem živimo. Govorimo o plus plus poziciji, to je pozicija osnovnega spoštovanja drugih. Spoštujem torej drugo osebo, to kar počne, pa mi mogoče ni sprejemljivo (a ker izhaja iz njegove notranje logike, nimam pravice zahtevati spremembo).
Ljudje v principu ne razlikujemo sebe (oseba) od svojih dejanj. To je pomembno, ko govorimo o odpuščanju – odpuščanje sebi in drugim je pomemben proces, če hočemo osebnostno napredovati in se rešiti starih bremen.
Če sprejmeš sebe, vse svoje pluse in minuse, si emocionalno zrel. Emocionalna zrelost pomeni tudi, da lahko prenesemo tuj prezir (torej nimam potrebe, da me drugi sprejme). V realnem življenju namreč vedno obstajajo ljudje, ki nas vidijo pozitivno, negativno ali pa so indiferentni do nas. Živimo pač z ljudmi, ki nas sprejemajo in se ne obremenjujemo z ostalimi.
Fantazije o sreči
Uspeh in sreča se pogosto povezuje z materialnimi stvarmi. A denar ne prinaša sreče. Praksa je pokazala, da se tudi človek, ki je zadel na loteriji, v nekaj letih vrne na točko, na kateri je bil pred zadetkom.
Ljudje glede sreče večinoma verjamemo v določene mite, fantazije (izhajajo iz pravljic, filmov, nadaljevank, medijev): resnično srečni bomo, če bomo dosegli določene cilje kot npr. poroka, otroci, služba in zaslužek, ki nam omogoča udobno življenje. In ko nam ti doseženi cilji ne prinesejo trajne sreče, smo lahko razočarani nad življenjem, to lahko občutimo kot neuspeh ali smo preprosto nesrečni. Zakaj je tako? Lyubomirsky govori o hedonistični prilagoditvi (Hedonic adaptation), njeno pravilo pa je, da se po osvojitvi cilja po dveh letih človek vrne na svojo temeljno občutenje sreče.
Enak princip prilagoditve pa deluje tudi pri prepričanjih, kdaj bomo res nesrečni: če se bom ločila, bom zelo nesrečna....če ne bom imela otrok, če bom ostala samska, če ne bom imela denarja, če bom hudo zbolela... A raziskave kažejo, da se človek prilagodi tudi tem negativnim dogodkom in pride nazaj na svojo osnovno občutenje sreče.
Aktivnosti, ki ključno prispevajo k občutku sreče
Izbor dejavnosti, ki bodo največ prispevale k občutkom sreče, je odvisen od nas samih in od tistega, kar nam veliko pomeni: torej od našega vrednostnega sistema in naših prepričanj. Izberemo si nekaj dejavnosti, tiste pač, ki so nam v največje veselje in so nam blizu. Poglejmo si jih nekaj.
Hvaležnost, pisanje dnevnika, pohvale
Raziskave kažejo, da je hvaležnost močno povezana z doživljanjem osebne izpolnjenosti in zadovoljstva z življenjem, pravi priznani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. Hvaležnost čutimo do ljudi, ki so nam nekaj dobrega naredili na podlagi svoje odločitve in svobodne volje (to potem doživljamo kot dar, darilo), lahko pa smo hvaležni Bogu ali višji sili (temeljna ideja religij). Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki pogosteje čutijo hvaležnost, psihično in fizično bolj zdravi. Dalj časa spijo, so manj nagnjeni k depresiji, bolj so odporni na stres, so uspešnejši pri soočanju s problemi, lažje sprejemajo sebe, imajo razvito empatijo, so radodarni in pripravljeni pomagati. Tudi subjektivno občutenje blaginje se najbolj povezuje ravno z zmožnostjo občutenja hvaležnosti.
V čem je torej moč hvaležnosti? Povezujemo jo z ljubeznijo: hvaležnost je občutek, ki nastane kot reakcija pri sprejemanju ljubezni od nekoga drugega. Neko dejanje na enem nivoju doživljamo kot uslugo, na globljem nivoju pa kot gesto izražanja ljubezni. Torej, če smo večkrat hvaležni za nekaj, potem tudi večkrat čutimo, da nas imajo drugi radi, smo torej vredni ljubezni.
Vaje hvaležnosti, pisanje dnevnika
Pred spanjem se lahko vsak večer spomnimo treh stvari, za katere smo v tistem dnevu hvaležni. Vsaj enkrat tedensko pišemo dnevnik hvaležnosti, v katerem se spomnimo na tri do pet stvari, za katere smo hvaležni. Pomembno je, da se vsakokrat domislimo novih stvari, saj ponavljanje že zapisanih stvari ne krepi občutkov sreče. Dobro je, da se spomnimo tudi ljudi, ki so nam pomagali in smo jim hvaležni, ter jim to tudi naravnost povemo ali jim napišemo pismo.
V dnevniku tudi pohvalite samega sebe
Tudi sami sebe moramo znati pohvaliti. Zoran Milivojević pravi, da nam naraste indeks osebne sreče, ko se treniramo s pozitivnimi pohvalami. Slovenci večinoma iščemo napake in če je ne najdemo, je ocena 0, zato se ne znamo pohvaliti. To izhaja iz otroštva: če v otroštvu nismo pohvaljeni za dobro opravljene stvari, smo samo kritizirani, če kaj ne naredimo dobro, potem to ponotranjimo. Če je ok, je ocena 0, morali pa bi dati oceno 4 ali 5! V Sloveniji je visoka samomorilnost kot posledica vzgoje s pogojevanjem – Ti si ok, če boš … vedno ubogal, bil priden, delal, se učil….
Pohvala pripomore k pozitivni samopodobi (tudi pri otroku) in čvrsti identiteto. A mora biti realna. To velja tudi za kritiko. Da ljudi ne užalimo, spoštujemo osebnost in kritiziramo aktivnost.
Optimizem
Martin Seligman, oče pozitivne psihologije, se je prvi resno lotil raziskovanja na področju optimizma (knjige: Naučimo se optimizma, Optimističen otrok)… saj je optimist bistveno bolj uspešen, zadovoljen, zdrav. Učiti otroke optimizma je več kot popravljanje pesimizma. Je ustvarjanje pozitivne, vedre in zanesljive naravnanosti v prihodnost. Optimističen pogled na svet bo pomagal otroku bolj učinkovito priti skozi življenje, z več osebnega zadovoljstva, pozitivne samopodobe, samozaupanja….
Optimizem ali pozitiven pogled na svet pa je treba negovati. V negativnih dogodkih poskušajmo najti tudi pozitivno plat, osredotočajmo se predvsem na to, kaj je dobro in ne na kaj je slabo v našem okolju in svetu. Pomaga tudi, če se osredotočimo le na en dan in na to, kako ga bomo najbolje izkoristili.
Lahko pa se tudi umirimo in premišljujemo o tem, kakšno bo naše življenje čez 10 let. V dnevnik napišimo naša pričakovanja pod predpostavko, da se bo vse odvilo v najboljšo smer! Naša pričakovanja in življenjski cilji so se uresničili, pišimo o tem! (gre za vizijo prihodnosti, ne sme nas biti strah)
Prakticirajmo prijaznost, delajmo dobra dela
A vedno iz srca in ne iz lažne ljubeznivosti. Prakticirajmo različne vrste ljubeznivosti ali pa naj dobrodelnost iz nas pride spontano. Tu gre lahko za povsem enkratne, priložnostne situacije, kjer lahko npr. pomagamo mladi mamici z vozičkom po stopnicah, damo veljavni parkirni listek nekomu, ki parkira za nami, lahko pa sistematično pomagamo sosedu v stiski... - ob teh dejanjih se počutimo sočutni in sposobni, čutimo večjo povezanost z drugimi in to v nas vzbuja občutek sreče.
Naučimo se odpuščati
Odpuščanje sebi in drugim je pomemben proces, če hočemo osebnostno napredovati in se rešiti starih bremen. Ponovimo: Ljudje v principu ne razlikujemo sebe (oseba) od svojih dejanj. - to pa je pomembno, ko govorimo o odpuščanju! Osnovno spoštovanje sebe in drugih. Če ločimo osebo od njegovih dejanj, smo zmožni odpuščanja.
Spustimo jezo, zamere in željo po maščevanju. Spomnimo se trenutka, ko je bilo tudi nam oproščeno in pomislimo na to, kaj dobrega nam bo prineslo odpuščanje drugim. Najučinkoviteje bo, da napišemo oprostilno pismo, ki ga sicer ne pošljemo, bo pa pripomogel k temu, da bomo lažje odpustili. Šele ko odpustimo si dovolimo, da gremo lahko naprej!
Izkušnje, pri katerih izgubimo občutek za čas
Počnite tisto, kar je za vas pomembno in v čemer uživate in vsaki stvari se poskušajte popolnoma posvetiti (vaša navzočnost v sedanjem trenutku). Ob tem lahko dobesedno izgubite občutek za čas. Ko nekaj počnete (v službi, doma, pri igri...), bodite zares prisotni, tukaj in zdaj, in ne razmišljajte, kje bi raje bili, kam vse še morate iti.
Odnosi z drugimi
Družina in prijatelji so zelo pomembni in odnose je treba negovati. Z njimi se veselite uspehov, imejte jih radi in se z njimi tudi igrajte. Svoje misli delite z nekom, ki vam veliko pomeni, obenem pa se naučite prisluhniti drugim.
Tudi do zdaj najdalj trajajoča raziskava (75 let) o resnični sreči in zadovoljstvu, narejena v okviru Harvarda, je postregla z zanimivimi zaključki:
Ljudje, ki imajo ljubeč partnerski odnos, so veliko bolj srečni, bolj zdravi in dlje časa živijo. Vse to pa vpliva tudi na možgane, ki ostajajo veliko bolj vitalni in veliko bolj pomnijo. Dolgotrajni odnos pa kaže na zrelost dveh posameznikov, ki OBA vlagata v odnos. Vztrajati v slabem odnosu (npr. zaradi otrok) pa je »strup« za zdravje in zadovoljstvo.
Ne razmišljajte preveč o slabih stvareh
Seveda je včasih potrebno, da razmišljamo tudi o slabih stvareh, ki se vam morebiti zgodijo, a pretirano razmišljanje o negativnih dogodkih in težavah ni zdravo. Bolj srečni ljudje imajo sposobnost, da tudi v težkih časih poiščejo stvari, s katerimi se razvedrijo in pri katerih „pozabijo“ na težave. Tudi primerjanje z drugimi ni priporočljivo (ego stanje otroka), sploh če samega sebe v primerjavi z drugo osebo doživljamo v negativni luči. Pomaga tudi pogovor z nekom, ki ima drugačen pogled na stvari.
Trenutki so pomembni
Majhna zadovoljstva lahko ustvarijo mozaik srečnega življenja. Bodite „prisotni“, bodite pozorni na lepe trenutke, npr. „vpijte“ vonj sveže pečenega kruha, uživajte v okusih, ki so vam všeč, opazujte sončni vzhod in bodite hvaležni. Uživajte v lepih spominih in jih delite z drugimi. Proslavljate dobre novice in bodite odprti za lepoto, ki vas obdaja. Tu si lahko pomagamo s čuječnostjo/meditacijo.
Poskrbite za svojo dušo
Raziskave kažejo, da so verni in duhovni ljudje bolj srečni in tudi bolj zdravi. Predvideva se, da je tako predvsem zaradi socialne podpore verske ali duhovne skupnosti. Globlje razumevanje smisla življenja, občutek vrednosti in namena izhaja predvsem iz dejstva, da človek dopušča možnost, da obstaja nekaj večjega, nekaj izven njega, nekaj kar se ne da videti, se pa občuti...
Skrb za telo in zdravje
Veliko spanja, redna telovadba, meditacija, nasmeh in smeh lahko v zelo kratkem času povečajo dobro voljo, vplivajo na dvig energije in okrepijo duševno zdravje. Držite se zdravih prehranjevalnih navad in skrbite zase vsak dan. Vaše življenje bo na ta način bolj izpopolnjeno.
Postavljanje ciljev
Imejte svoje sanje, svoje cilje, ki ste jim predani. Pomembno pa je, da imajo vaši cilji „višji“ smisel, torej zaslužiti več denarja ali povečevati svoj položaj nista cilja, ki bi vam prinesla dolgotrajni občutek sreče.
Delo, ki nam je v veselje
Veselje do dela, povezanost z delom, ki ga opravljamo, prinaša dolgo življenje, manj stresno življenje in dobro splošno počutje. Zato nikar ne vztrajajte pri delu, ki vas spravlja v stres.
Kako premagamo hedonistično prilagoditev?
Ko se prilagodimo smo lahko nezadovoljni in ne cenimo več tistega, kar imamo (partner, služba, zaslužek...), ker jih jemljemo za samoumevne. In to je normalen del življenja. Naš novi avto izgubi svoj sijaj, saj ga gledamo vsak dan.
Ustvarite priložnosti za novosti
Za vzdrževanje sreče so pomembna presenečenja, pravi Lyubomirsky. Potrudimo se, da se čim bolj izognemo rutini.
V naši naravi je namreč, da vedno iščemo nekaj novega. To aktivira učenje in spomin. Lahko se s partnerjem prijavimo na plesni tečaj, gremo na kuharski tečaj, se lotimo zahtevnejših projektov ali pa preuredimo stanovanje. Staro začutimo kot novo in novo je stimulativno.
Predstavljajte si svoje življenje brez stvari, ki jih imate
Da ne bi zavidali drugim in da ne bi postali preveč razvajeni, se moramo naučiti ceniti to, kar imamo. En način, kako začnemo ceniti stvari je, da si zamislimo, da bi morali živeti brez njih. Brez službe, avta, stanovanja, partnerja, otrok... Na ta način se zavemo, kako nam lepšajo življenje in smo za njih hvaležni.
Imam vsa dovoljenja in darove, da smem biti to, kar sem! Pa srečno!
Znanstvena dognanja, kako si lahko trajno povečamo srečo in kaj je predpogoj, da sploh lahko delamo na tem...
S preučevanjem človeške sreče, smisla, optimizma, zadovoljstva, upanja…. torej blagostanja se ukvarja pozitivna psihologija. Ker je to pač za naše zdravje zelo pomembno! Zdravje namreč ni zgolj odsotnost bolezni, ampak tudi, da se dobro počutimo v svoji koži. Tudi svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je opredelila blagostanje kot ključen dejavnik zdravja in kakovostnega življenja. Zdravje je torej telesno, duševno in socialno blagostanje.
Sonja Lyubomirsky (profesorica psihologije z Univerze v Kaliforniji), ki že več kot dvajset let raziskuje možnosti glede trajnega povečanja sreče je v knjigi The How of Happiness (Kako do sreče) objavila rezultate svojih raziskav in odgovorila na vprašanje, kaj vpliva na občutek sreče pri ljudeh. Le 50 odstotkov našega potenciala za srečo je genetsko določenega ob rojstvu, ostalo pa k občutku sreče prispevamo sami s svojimi mislimi, z vedenjem, z aktivnostmi in navadami. Za svojo srečo je torej potrebno tudi nekaj narediti. Če želi nekdo, ki ni srečen, postati bolj srečen, mora početi tisto, kar počno srečni ljudje…
Toda to ni dovolj. Najprej moramo SPREJETI SEBE in se ceniti. To pa ni tako enostavno, kajne?
Preden se bomo torej posvetili konkretnim dejavnostim, ki največ prispevajo k občutkom sreče, moramo najprej raziskati, kakšen je naš odnos do sebe.
V transakcijski analizi govorimo o referenčnem okviru, ki je naša notranja mapa realnosti. Deluje večinoma nezavedno (avtopilot). Z vzgojo starši prenesejo referenčni okvir na otroka – to so potem naša prepričanja. Bolj ko je referenčni okvir realističen, bolj je človek uspešen in zadovoljen. Naše OBNAŠANJE je posledica referenčnega okvira in je vedno logično – ker gre za notranjo logiko posameznika. Gre torej za našo logiko, ki je lahko nekomu drugemu popolnoma nelogična.
Za delo na sebi je optimalno, da cenimo sebe, cenimo druge in cenimo svet, v katerem živimo. Govorimo o plus plus poziciji, to je pozicija osnovnega spoštovanja drugih. Spoštujem torej drugo osebo, to kar počne, pa mi mogoče ni sprejemljivo (a ker izhaja iz njegove notranje logike, nimam pravice zahtevati spremembo).
Ljudje v principu ne razlikujemo sebe (oseba) od svojih dejanj. To je pomembno, ko govorimo o odpuščanju – odpuščanje sebi in drugim je pomemben proces, če hočemo osebnostno napredovati in se rešiti starih bremen.
Če sprejmeš sebe, vse svoje pluse in minuse, si emocionalno zrel. Emocionalna zrelost pomeni tudi, da lahko prenesemo tuj prezir (torej nimam potrebe, da me drugi sprejme). V realnem življenju namreč vedno obstajajo ljudje, ki nas vidijo pozitivno, negativno ali pa so indiferentni do nas. Živimo pač z ljudmi, ki nas sprejemajo in se ne obremenjujemo z ostalimi.
Fantazije o sreči
Uspeh in sreča se pogosto povezuje z materialnimi stvarmi. A denar ne prinaša sreče. Praksa je pokazala, da se tudi človek, ki je zadel na loteriji, v nekaj letih vrne na točko, na kateri je bil pred zadetkom.
Ljudje glede sreče večinoma verjamemo v določene mite, fantazije (izhajajo iz pravljic, filmov, nadaljevank, medijev): resnično srečni bomo, če bomo dosegli določene cilje kot npr. poroka, otroci, služba in zaslužek, ki nam omogoča udobno življenje. In ko nam ti doseženi cilji ne prinesejo trajne sreče, smo lahko razočarani nad življenjem, to lahko občutimo kot neuspeh ali smo preprosto nesrečni. Zakaj je tako? Lyubomirsky govori o hedonistični prilagoditvi (Hedonic adaptation), njeno pravilo pa je, da se po osvojitvi cilja po dveh letih človek vrne na svojo temeljno občutenje sreče.
Enak princip prilagoditve pa deluje tudi pri prepričanjih, kdaj bomo res nesrečni: če se bom ločila, bom zelo nesrečna....če ne bom imela otrok, če bom ostala samska, če ne bom imela denarja, če bom hudo zbolela... A raziskave kažejo, da se človek prilagodi tudi tem negativnim dogodkom in pride nazaj na svojo osnovno občutenje sreče.
Aktivnosti, ki ključno prispevajo k občutku sreče
Izbor dejavnosti, ki bodo največ prispevale k občutkom sreče, je odvisen od nas samih in od tistega, kar nam veliko pomeni: torej od našega vrednostnega sistema in naših prepričanj. Izberemo si nekaj dejavnosti, tiste pač, ki so nam v največje veselje in so nam blizu. Poglejmo si jih nekaj.
Hvaležnost, pisanje dnevnika, pohvale
Raziskave kažejo, da je hvaležnost močno povezana z doživljanjem osebne izpolnjenosti in zadovoljstva z življenjem, pravi priznani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. Hvaležnost čutimo do ljudi, ki so nam nekaj dobrega naredili na podlagi svoje odločitve in svobodne volje (to potem doživljamo kot dar, darilo), lahko pa smo hvaležni Bogu ali višji sili (temeljna ideja religij). Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki pogosteje čutijo hvaležnost, psihično in fizično bolj zdravi. Dalj časa spijo, so manj nagnjeni k depresiji, bolj so odporni na stres, so uspešnejši pri soočanju s problemi, lažje sprejemajo sebe, imajo razvito empatijo, so radodarni in pripravljeni pomagati. Tudi subjektivno občutenje blaginje se najbolj povezuje ravno z zmožnostjo občutenja hvaležnosti.
V čem je torej moč hvaležnosti? Povezujemo jo z ljubeznijo: hvaležnost je občutek, ki nastane kot reakcija pri sprejemanju ljubezni od nekoga drugega. Neko dejanje na enem nivoju doživljamo kot uslugo, na globljem nivoju pa kot gesto izražanja ljubezni. Torej, če smo večkrat hvaležni za nekaj, potem tudi večkrat čutimo, da nas imajo drugi radi, smo torej vredni ljubezni.
Vaje hvaležnosti, pisanje dnevnika
Pred spanjem se lahko vsak večer spomnimo treh stvari, za katere smo v tistem dnevu hvaležni. Vsaj enkrat tedensko pišemo dnevnik hvaležnosti, v katerem se spomnimo na tri do pet stvari, za katere smo hvaležni. Pomembno je, da se vsakokrat domislimo novih stvari, saj ponavljanje že zapisanih stvari ne krepi občutkov sreče. Dobro je, da se spomnimo tudi ljudi, ki so nam pomagali in smo jim hvaležni, ter jim to tudi naravnost povemo ali jim napišemo pismo.
V dnevniku tudi pohvalite samega sebe
Tudi sami sebe moramo znati pohvaliti. Zoran Milivojević pravi, da nam naraste indeks osebne sreče, ko se treniramo s pozitivnimi pohvalami. Slovenci večinoma iščemo napake in če je ne najdemo, je ocena 0, zato se ne znamo pohvaliti. To izhaja iz otroštva: če v otroštvu nismo pohvaljeni za dobro opravljene stvari, smo samo kritizirani, če kaj ne naredimo dobro, potem to ponotranjimo. Če je ok, je ocena 0, morali pa bi dati oceno 4 ali 5! V Sloveniji je visoka samomorilnost kot posledica vzgoje s pogojevanjem – Ti si ok, če boš … vedno ubogal, bil priden, delal, se učil….
Pohvala pripomore k pozitivni samopodobi (tudi pri otroku) in čvrsti identiteto. A mora biti realna. To velja tudi za kritiko. Da ljudi ne užalimo, spoštujemo osebnost in kritiziramo aktivnost.
Optimizem
Martin Seligman, oče pozitivne psihologije, se je prvi resno lotil raziskovanja na področju optimizma (knjige: Naučimo se optimizma, Optimističen otrok)… saj je optimist bistveno bolj uspešen, zadovoljen, zdrav. Učiti otroke optimizma je več kot popravljanje pesimizma. Je ustvarjanje pozitivne, vedre in zanesljive naravnanosti v prihodnost. Optimističen pogled na svet bo pomagal otroku bolj učinkovito priti skozi življenje, z več osebnega zadovoljstva, pozitivne samopodobe, samozaupanja….
Optimizem ali pozitiven pogled na svet pa je treba negovati. V negativnih dogodkih poskušajmo najti tudi pozitivno plat, osredotočajmo se predvsem na to, kaj je dobro in ne na kaj je slabo v našem okolju in svetu. Pomaga tudi, če se osredotočimo le na en dan in na to, kako ga bomo najbolje izkoristili.
Lahko pa se tudi umirimo in premišljujemo o tem, kakšno bo naše življenje čez 10 let. V dnevnik napišimo naša pričakovanja pod predpostavko, da se bo vse odvilo v najboljšo smer! Naša pričakovanja in življenjski cilji so se uresničili, pišimo o tem! (gre za vizijo prihodnosti, ne sme nas biti strah)
Prakticirajmo prijaznost, delajmo dobra dela
A vedno iz srca in ne iz lažne ljubeznivosti. Prakticirajmo različne vrste ljubeznivosti ali pa naj dobrodelnost iz nas pride spontano. Tu gre lahko za povsem enkratne, priložnostne situacije, kjer lahko npr. pomagamo mladi mamici z vozičkom po stopnicah, damo veljavni parkirni listek nekomu, ki parkira za nami, lahko pa sistematično pomagamo sosedu v stiski... - ob teh dejanjih se počutimo sočutni in sposobni, čutimo večjo povezanost z drugimi in to v nas vzbuja občutek sreče.
Naučimo se odpuščati
Odpuščanje sebi in drugim je pomemben proces, če hočemo osebnostno napredovati in se rešiti starih bremen. Ponovimo: Ljudje v principu ne razlikujemo sebe (oseba) od svojih dejanj. - to pa je pomembno, ko govorimo o odpuščanju! Osnovno spoštovanje sebe in drugih. Če ločimo osebo od njegovih dejanj, smo zmožni odpuščanja.
Spustimo jezo, zamere in željo po maščevanju. Spomnimo se trenutka, ko je bilo tudi nam oproščeno in pomislimo na to, kaj dobrega nam bo prineslo odpuščanje drugim. Najučinkoviteje bo, da napišemo oprostilno pismo, ki ga sicer ne pošljemo, bo pa pripomogel k temu, da bomo lažje odpustili. Šele ko odpustimo si dovolimo, da gremo lahko naprej!
Izkušnje, pri katerih izgubimo občutek za čas
Počnite tisto, kar je za vas pomembno in v čemer uživate in vsaki stvari se poskušajte popolnoma posvetiti (vaša navzočnost v sedanjem trenutku). Ob tem lahko dobesedno izgubite občutek za čas. Ko nekaj počnete (v službi, doma, pri igri...), bodite zares prisotni, tukaj in zdaj, in ne razmišljajte, kje bi raje bili, kam vse še morate iti.
Odnosi z drugimi
Družina in prijatelji so zelo pomembni in odnose je treba negovati. Z njimi se veselite uspehov, imejte jih radi in se z njimi tudi igrajte. Svoje misli delite z nekom, ki vam veliko pomeni, obenem pa se naučite prisluhniti drugim.
Tudi do zdaj najdalj trajajoča raziskava (75 let) o resnični sreči in zadovoljstvu, narejena v okviru Harvarda, je postregla z zanimivimi zaključki:
Ljudje, ki imajo ljubeč partnerski odnos, so veliko bolj srečni, bolj zdravi in dlje časa živijo. Vse to pa vpliva tudi na možgane, ki ostajajo veliko bolj vitalni in veliko bolj pomnijo. Dolgotrajni odnos pa kaže na zrelost dveh posameznikov, ki OBA vlagata v odnos. Vztrajati v slabem odnosu (npr. zaradi otrok) pa je »strup« za zdravje in zadovoljstvo.
Ne razmišljajte preveč o slabih stvareh
Seveda je včasih potrebno, da razmišljamo tudi o slabih stvareh, ki se vam morebiti zgodijo, a pretirano razmišljanje o negativnih dogodkih in težavah ni zdravo. Bolj srečni ljudje imajo sposobnost, da tudi v težkih časih poiščejo stvari, s katerimi se razvedrijo in pri katerih „pozabijo“ na težave. Tudi primerjanje z drugimi ni priporočljivo (ego stanje otroka), sploh če samega sebe v primerjavi z drugo osebo doživljamo v negativni luči. Pomaga tudi pogovor z nekom, ki ima drugačen pogled na stvari.
Trenutki so pomembni
Majhna zadovoljstva lahko ustvarijo mozaik srečnega življenja. Bodite „prisotni“, bodite pozorni na lepe trenutke, npr. „vpijte“ vonj sveže pečenega kruha, uživajte v okusih, ki so vam všeč, opazujte sončni vzhod in bodite hvaležni. Uživajte v lepih spominih in jih delite z drugimi. Proslavljate dobre novice in bodite odprti za lepoto, ki vas obdaja. Tu si lahko pomagamo s čuječnostjo/meditacijo.
Poskrbite za svojo dušo
Raziskave kažejo, da so verni in duhovni ljudje bolj srečni in tudi bolj zdravi. Predvideva se, da je tako predvsem zaradi socialne podpore verske ali duhovne skupnosti. Globlje razumevanje smisla življenja, občutek vrednosti in namena izhaja predvsem iz dejstva, da človek dopušča možnost, da obstaja nekaj večjega, nekaj izven njega, nekaj kar se ne da videti, se pa občuti...
Skrb za telo in zdravje
Veliko spanja, redna telovadba, meditacija, nasmeh in smeh lahko v zelo kratkem času povečajo dobro voljo, vplivajo na dvig energije in okrepijo duševno zdravje. Držite se zdravih prehranjevalnih navad in skrbite zase vsak dan. Vaše življenje bo na ta način bolj izpopolnjeno.
Postavljanje ciljev
Imejte svoje sanje, svoje cilje, ki ste jim predani. Pomembno pa je, da imajo vaši cilji „višji“ smisel, torej zaslužiti več denarja ali povečevati svoj položaj nista cilja, ki bi vam prinesla dolgotrajni občutek sreče.
Delo, ki nam je v veselje
Veselje do dela, povezanost z delom, ki ga opravljamo, prinaša dolgo življenje, manj stresno življenje in dobro splošno počutje. Zato nikar ne vztrajajte pri delu, ki vas spravlja v stres.
Kako premagamo hedonistično prilagoditev?
Ko se prilagodimo smo lahko nezadovoljni in ne cenimo več tistega, kar imamo (partner, služba, zaslužek...), ker jih jemljemo za samoumevne. In to je normalen del življenja. Naš novi avto izgubi svoj sijaj, saj ga gledamo vsak dan.
Ustvarite priložnosti za novosti
Za vzdrževanje sreče so pomembna presenečenja, pravi Lyubomirsky. Potrudimo se, da se čim bolj izognemo rutini.
V naši naravi je namreč, da vedno iščemo nekaj novega. To aktivira učenje in spomin. Lahko se s partnerjem prijavimo na plesni tečaj, gremo na kuharski tečaj, se lotimo zahtevnejših projektov ali pa preuredimo stanovanje. Staro začutimo kot novo in novo je stimulativno.
Predstavljajte si svoje življenje brez stvari, ki jih imate
Da ne bi zavidali drugim in da ne bi postali preveč razvajeni, se moramo naučiti ceniti to, kar imamo. En način, kako začnemo ceniti stvari je, da si zamislimo, da bi morali živeti brez njih. Brez službe, avta, stanovanja, partnerja, otrok... Na ta način se zavemo, kako nam lepšajo življenje in smo za njih hvaležni.
Imam vsa dovoljenja in darove, da smem biti to, kar sem! Pa srečno!
RSS Feed
