Spremljajte nas:
OCEAN Solna terapija Grosuplje
  • Domov
    • Moč soli
  • Za otroke
    • Fotogalerija
  • Cenik
  • Kontakt
  • Coaching
  • Blog

Srečni ljudje imajo boljši imunski sistem in zato tudi dlje živijo

12/28/2016

Comments

 
Zakaj so nekateri ljudje bolj srečni od drugih? Bi bili radi bolj srečni?

Znanstvena dognanja, kako si lahko trajno povečamo srečo in kaj je predpogoj, da sploh lahko delamo na tem...

S preučevanjem človeške sreče, smisla, optimizma, zadovoljstva, upanja…. torej blagostanja se ukvarja pozitivna psihologija. Ker je to pač za naše zdravje zelo pomembno! Zdravje namreč ni zgolj odsotnost bolezni, ampak tudi, da se dobro počutimo v svoji koži. Tudi svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je opredelila blagostanje kot ključen dejavnik zdravja in kakovostnega življenja. Zdravje je torej telesno, duševno in socialno blagostanje.

Sonja Lyubomirsky (profesorica psihologije z Univerze v Kaliforniji), ki že več kot dvajset let raziskuje možnosti glede trajnega povečanja sreče je v knjigi The How of Happiness (Kako do sreče) objavila rezultate svojih raziskav in odgovorila na vprašanje, kaj vpliva na občutek sreče pri ljudeh. Le 50 odstotkov našega potenciala za srečo je genetsko določenega ob rojstvu, ostalo pa k občutku sreče prispevamo sami s svojimi mislimi, z vedenjem, z aktivnostmi in navadami. Za svojo srečo je torej potrebno tudi nekaj narediti. Če želi nekdo, ki ni srečen, postati bolj srečen, mora početi tisto, kar počno srečni ljudje…

Toda to ni dovolj. Najprej moramo SPREJETI SEBE in se ceniti. To pa ni tako enostavno, kajne?
Preden se bomo torej posvetili konkretnim dejavnostim, ki največ prispevajo k občutkom sreče, moramo najprej raziskati, kakšen je naš odnos do sebe.

V transakcijski analizi govorimo o referenčnem okviru, ki je naša notranja mapa realnosti. Deluje večinoma nezavedno (avtopilot). Z vzgojo starši prenesejo referenčni okvir na otroka – to so potem naša prepričanja. Bolj ko je referenčni okvir realističen, bolj je človek uspešen in zadovoljen. Naše OBNAŠANJE je posledica referenčnega okvira in je vedno logično – ker gre za notranjo logiko posameznika. Gre torej za našo logiko, ki je lahko nekomu drugemu popolnoma nelogična.

Za delo na sebi je optimalno, da cenimo sebe, cenimo druge in cenimo svet, v katerem živimo. Govorimo o plus plus poziciji, to je pozicija osnovnega spoštovanja drugih. Spoštujem torej drugo osebo, to kar počne, pa mi mogoče ni sprejemljivo (a ker izhaja iz njegove notranje logike, nimam pravice zahtevati spremembo).

Ljudje v principu ne razlikujemo sebe (oseba) od svojih dejanj. To je pomembno, ko govorimo o odpuščanju – odpuščanje sebi in drugim je pomemben proces, če hočemo osebnostno napredovati in se rešiti starih bremen.

Če sprejmeš sebe, vse svoje pluse in minuse, si emocionalno zrel. Emocionalna zrelost pomeni tudi, da lahko prenesemo tuj prezir (torej nimam potrebe, da me drugi sprejme). V realnem življenju namreč vedno obstajajo ljudje, ki nas vidijo pozitivno, negativno ali pa so indiferentni do nas. Živimo pač z ljudmi, ki nas sprejemajo in se ne obremenjujemo z ostalimi.

Fantazije o sreči

Uspeh in sreča se pogosto povezuje z materialnimi stvarmi. A denar ne prinaša sreče. Praksa je pokazala, da se tudi človek, ki je zadel na loteriji, v nekaj letih vrne na točko, na kateri je bil pred zadetkom.
Ljudje glede sreče večinoma verjamemo v določene mite, fantazije (izhajajo iz pravljic, filmov, nadaljevank, medijev): resnično srečni bomo, če bomo dosegli določene cilje kot npr. poroka, otroci, služba in zaslužek, ki nam omogoča udobno življenje. In ko nam ti doseženi cilji ne prinesejo trajne sreče, smo lahko razočarani nad življenjem, to lahko občutimo kot neuspeh ali smo preprosto nesrečni. Zakaj je tako? Lyubomirsky govori o hedonistični prilagoditvi (Hedonic adaptation), njeno pravilo pa je, da se po osvojitvi cilja po dveh letih človek vrne na svojo temeljno občutenje sreče.
Enak princip prilagoditve pa deluje tudi pri prepričanjih, kdaj bomo res nesrečni: če se bom ločila, bom zelo nesrečna....če ne bom imela otrok, če bom ostala samska, če ne bom imela denarja, če bom hudo zbolela... A raziskave kažejo, da se človek prilagodi tudi tem negativnim dogodkom in pride nazaj na svojo osnovno občutenje sreče.

Aktivnosti, ki ključno prispevajo k občutku sreče

Izbor dejavnosti, ki bodo največ prispevale k občutkom sreče, je odvisen od nas samih in od tistega, kar nam veliko pomeni: torej od našega vrednostnega sistema in naših prepričanj. Izberemo si nekaj dejavnosti, tiste pač, ki so nam v največje veselje in so nam blizu. Poglejmo si jih nekaj.

Hvaležnost, pisanje dnevnika, pohvale

Raziskave kažejo, da je hvaležnost močno povezana z doživljanjem osebne izpolnjenosti in zadovoljstva z življenjem, pravi priznani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. Hvaležnost čutimo do ljudi, ki so nam nekaj dobrega naredili na podlagi svoje odločitve in svobodne volje (to potem doživljamo kot dar, darilo), lahko pa smo hvaležni Bogu ali višji sili (temeljna ideja religij). Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki pogosteje čutijo hvaležnost, psihično in fizično bolj zdravi. Dalj časa spijo, so manj nagnjeni k depresiji, bolj so odporni na stres, so uspešnejši pri soočanju s problemi, lažje sprejemajo sebe, imajo razvito empatijo, so radodarni in pripravljeni pomagati. Tudi subjektivno občutenje blaginje se najbolj povezuje ravno z zmožnostjo občutenja hvaležnosti.

V čem je torej moč hvaležnosti? Povezujemo jo z ljubeznijo: hvaležnost je občutek, ki nastane kot reakcija pri sprejemanju ljubezni od nekoga drugega. Neko dejanje na enem nivoju doživljamo kot uslugo, na globljem nivoju pa kot gesto izražanja ljubezni. Torej, če smo večkrat hvaležni za nekaj, potem tudi večkrat čutimo, da nas imajo drugi radi, smo torej vredni ljubezni.

Vaje hvaležnosti, pisanje dnevnika

Pred spanjem se lahko vsak večer spomnimo treh stvari, za katere smo v tistem dnevu hvaležni. Vsaj enkrat tedensko pišemo dnevnik hvaležnosti, v katerem se spomnimo na tri do pet stvari, za katere smo hvaležni. Pomembno je, da se vsakokrat domislimo novih stvari, saj ponavljanje že zapisanih stvari ne krepi občutkov sreče. Dobro je, da se spomnimo tudi ljudi, ki so nam pomagali in smo jim hvaležni, ter jim to tudi naravnost povemo ali jim napišemo pismo.

V dnevniku tudi pohvalite samega sebe

Tudi sami sebe moramo znati pohvaliti. Zoran Milivojević pravi, da nam naraste indeks osebne sreče, ko se treniramo s pozitivnimi pohvalami. Slovenci večinoma iščemo napake in če je ne najdemo, je ocena 0, zato se ne znamo pohvaliti. To izhaja iz otroštva: če v otroštvu nismo pohvaljeni za dobro opravljene stvari, smo samo kritizirani, če kaj ne naredimo dobro, potem to ponotranjimo. Če je ok, je ocena 0, morali pa bi dati oceno 4 ali 5! V Sloveniji je visoka samomorilnost kot posledica vzgoje s pogojevanjem – Ti si ok, če boš … vedno ubogal, bil priden, delal, se učil….
Pohvala pripomore k pozitivni samopodobi (tudi pri otroku) in čvrsti identiteto. A mora biti realna. To velja tudi za kritiko. Da ljudi ne užalimo, spoštujemo osebnost in kritiziramo aktivnost.

Optimizem

Martin Seligman, oče pozitivne psihologije, se je prvi resno lotil raziskovanja na področju optimizma (knjige: Naučimo se optimizma, Optimističen otrok)… saj je optimist bistveno bolj uspešen, zadovoljen, zdrav. Učiti otroke optimizma je več kot popravljanje pesimizma. Je ustvarjanje pozitivne, vedre in zanesljive naravnanosti v prihodnost. Optimističen pogled na svet bo pomagal otroku bolj učinkovito priti skozi življenje, z več osebnega zadovoljstva, pozitivne samopodobe, samozaupanja….

Optimizem ali pozitiven pogled na svet pa je treba negovati. V negativnih dogodkih poskušajmo najti tudi pozitivno plat, osredotočajmo se predvsem na to, kaj je dobro in ne na kaj je slabo v našem okolju in svetu. Pomaga tudi, če se osredotočimo le na en dan in na to, kako ga bomo najbolje izkoristili.
Lahko pa se tudi umirimo in premišljujemo o tem, kakšno bo naše življenje čez 10 let. V dnevnik napišimo naša pričakovanja pod predpostavko, da se bo vse odvilo v najboljšo smer! Naša pričakovanja in življenjski cilji so se uresničili, pišimo o tem! (gre za vizijo prihodnosti, ne sme nas biti strah)

Prakticirajmo prijaznost, delajmo dobra dela

A vedno iz srca in ne iz lažne ljubeznivosti. Prakticirajmo različne vrste ljubeznivosti ali pa naj dobrodelnost iz nas pride spontano. Tu gre lahko za povsem enkratne, priložnostne situacije, kjer lahko npr. pomagamo mladi mamici z vozičkom po stopnicah, damo veljavni parkirni listek nekomu, ki parkira za nami, lahko pa sistematično pomagamo sosedu v stiski... - ob teh dejanjih se počutimo sočutni in sposobni, čutimo večjo povezanost z drugimi in to v nas vzbuja občutek sreče.

Naučimo se odpuščati

Odpuščanje sebi in drugim je pomemben proces, če hočemo osebnostno napredovati in se rešiti starih bremen. Ponovimo: Ljudje v principu ne razlikujemo sebe (oseba) od svojih dejanj. - to pa je pomembno, ko govorimo o odpuščanju! Osnovno spoštovanje sebe in drugih. Če ločimo osebo od njegovih dejanj, smo zmožni odpuščanja.

Spustimo jezo, zamere in željo po maščevanju. Spomnimo se trenutka, ko je bilo tudi nam oproščeno in pomislimo na to, kaj dobrega nam bo prineslo odpuščanje drugim. Najučinkoviteje bo, da napišemo oprostilno pismo, ki ga sicer ne pošljemo, bo pa pripomogel k temu, da bomo lažje odpustili. Šele ko odpustimo si dovolimo, da gremo lahko naprej!

Izkušnje, pri katerih izgubimo občutek za čas

Počnite tisto, kar je za vas pomembno in v čemer uživate in vsaki stvari se poskušajte popolnoma posvetiti (vaša navzočnost v sedanjem trenutku). Ob tem lahko dobesedno izgubite občutek za čas. Ko nekaj počnete (v službi, doma, pri igri...), bodite zares prisotni, tukaj in zdaj, in ne razmišljajte, kje bi raje bili, kam vse še morate iti.

Odnosi z drugimi

Družina in prijatelji so zelo pomembni in odnose je treba negovati. Z njimi se veselite uspehov, imejte jih radi in se z njimi tudi igrajte. Svoje misli delite z nekom, ki vam veliko pomeni, obenem pa se naučite prisluhniti drugim.

Tudi do zdaj najdalj trajajoča raziskava (75 let) o resnični sreči in zadovoljstvu, narejena v okviru Harvarda, je postregla z zanimivimi zaključki:
Ljudje, ki imajo ljubeč partnerski odnos, so veliko bolj srečni, bolj zdravi in dlje časa živijo. Vse to pa vpliva tudi na možgane, ki ostajajo veliko bolj vitalni in veliko bolj pomnijo. Dolgotrajni odnos pa kaže na zrelost dveh posameznikov, ki OBA vlagata v odnos. Vztrajati v slabem odnosu (npr. zaradi otrok) pa je »strup« za zdravje in zadovoljstvo.

Ne razmišljajte preveč o slabih stvareh

Seveda je včasih potrebno, da razmišljamo tudi o slabih stvareh, ki se vam morebiti zgodijo, a pretirano razmišljanje o negativnih dogodkih in težavah ni zdravo. Bolj srečni ljudje imajo sposobnost, da tudi v težkih časih poiščejo stvari, s katerimi se razvedrijo in pri katerih „pozabijo“ na težave. Tudi primerjanje z drugimi ni priporočljivo (ego stanje otroka), sploh če samega sebe v primerjavi z drugo osebo doživljamo v negativni luči. Pomaga tudi pogovor z nekom, ki ima drugačen pogled na stvari.

Trenutki so pomembni

Majhna zadovoljstva lahko ustvarijo mozaik srečnega življenja. Bodite „prisotni“, bodite pozorni na lepe trenutke, npr. „vpijte“ vonj sveže pečenega kruha, uživajte v okusih, ki so vam všeč, opazujte sončni vzhod in bodite hvaležni. Uživajte v lepih spominih in jih delite z drugimi. Proslavljate dobre novice in bodite odprti za lepoto, ki vas obdaja. Tu si lahko pomagamo s čuječnostjo/meditacijo.

Poskrbite za svojo dušo

Raziskave kažejo, da so verni in duhovni ljudje bolj srečni in tudi bolj zdravi. Predvideva se, da je tako predvsem zaradi socialne podpore verske ali duhovne skupnosti. Globlje razumevanje smisla življenja, občutek vrednosti in namena izhaja predvsem iz dejstva, da človek dopušča možnost, da obstaja nekaj večjega, nekaj izven njega, nekaj kar se ne da videti, se pa občuti...

Skrb za telo in zdravje

Veliko spanja, redna telovadba, meditacija, nasmeh in smeh lahko v zelo kratkem času povečajo dobro voljo, vplivajo na dvig energije in okrepijo duševno zdravje. Držite se zdravih prehranjevalnih navad in skrbite zase vsak dan. Vaše življenje bo na ta način bolj izpopolnjeno.

Postavljanje ciljev

Imejte svoje sanje, svoje cilje, ki ste jim predani. Pomembno pa je, da imajo vaši cilji „višji“ smisel, torej zaslužiti več denarja ali povečevati svoj položaj nista cilja, ki bi vam prinesla dolgotrajni občutek sreče.

Delo, ki nam je v veselje

Veselje do dela, povezanost z delom, ki ga opravljamo, prinaša dolgo življenje, manj stresno življenje in dobro splošno počutje. Zato nikar ne vztrajajte pri delu, ki vas spravlja v stres.

Kako premagamo hedonistično prilagoditev?

Ko se prilagodimo smo lahko nezadovoljni in ne cenimo več tistega, kar imamo (partner, služba, zaslužek...), ker jih jemljemo za samoumevne. In to je normalen del življenja. Naš novi avto izgubi svoj sijaj, saj ga gledamo vsak dan.

Ustvarite priložnosti za novosti

Za vzdrževanje sreče so pomembna presenečenja, pravi Lyubomirsky. Potrudimo se, da se čim bolj izognemo rutini.
V naši naravi je namreč, da vedno iščemo nekaj novega. To aktivira učenje in spomin. Lahko se s partnerjem prijavimo na plesni tečaj, gremo na kuharski tečaj, se lotimo zahtevnejših projektov ali pa preuredimo stanovanje. Staro začutimo kot novo in novo je stimulativno.

Predstavljajte si svoje življenje brez stvari, ki jih imate

Da ne bi zavidali drugim in da ne bi postali preveč razvajeni, se moramo naučiti ceniti to, kar imamo. En način, kako začnemo ceniti stvari je, da si zamislimo, da bi morali živeti brez njih. Brez službe, avta, stanovanja, partnerja, otrok... Na ta način se zavemo, kako nam lepšajo življenje in smo za njih hvaležni.

Imam vsa dovoljenja in darove, da smem biti to, kar sem! Pa srečno!


Picture
Comments

Vzgoja in kje se skrivajo največje pasti

11/2/2016

Comments

 
„Joj, kako si zoprna!“ in druge zablode (tudi moje!) začetniške vzgoje... Kako postaviti otroku mejo in ga pravilno pohvaliti in kaznovati, da bomo vzgojili samostojnega in samozavestnega otroka?

Gledam sliko prijetne družinice na FB-ju, vedno nasmejani, otroci srečni, starši presrečni, oh res čudovito. Pri nas pa občasno tudi kričimo, jokamo, loputamo z vrati (ah ja, najstnik je tudi pri hiši, to že moram omenit). In se sproti učimo. Vsi. A se imamo radi in si to tudi povemo. Vsak dan. Nič ni narobe, če kdaj naredimo napako, saj nismo popolni. Nihče ni!  A se trudimo po svojih najboljših močeh.

Vzgoja je pač odgovorno DELO. Želimo si zdravega in zadovoljnega otroka in v prvem letu otrokovega življenja je stvar precej preprosta. Poskrbimo za vse njegove potrebe, dojenček se mora počutiti varno in sprejeto. To je zanj dokaz, da ga imamo radi.

Že v drugem letu otrok želi tudi stvari, ki mu jih starši ne dovolimo. Začnemo postavljati meje s prepovedmi in zahtevami, saj je naša dolžnost, da ga obvarujemo pred stvarmi, ki mu lahko škodujejo. Otrok pa seveda teži le k temu, kar mu vzbuja prijetne občutke. Naš NE si otrok prevede enostavno v „ne marajo me“, saj še ne more razumeti, da ga imamo radi, hkrati pa mu ne dovolimo početi nečesa, pri čemer uživa. In pri postavljanju meja tudi nam staršem včasih ni prijetno, kajne? In na „slab“ dan popustimo... Ampak otroku mora biti včasih tudi neprijetno, da mu bo lahko v prihodnosti prijetno.

Kaj je pri omejevanju otroka pomembno?

Večkrat mu moramo povedati, da ga imamo radi, realno POHVALIMO tisto, kar je naredil dobro, grajamo in kaznujemo pa le neprimerno vedenje. In to tudi razložimo. In vztrajamo vsak dan znova, če je potrebno. Znani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević lepo pravi, da to kar kvari otroke ni preveč pokazati ljubezen, temveč odsotnost kaznovanja.

Do sedmega leta je črno - belo

Uf, to je bil zame podatek! Da šele pri sedmih letih otrok dojame v celoti, da naš NE ne pomeni „ne maram te“!  "Pa saj vendar ve, da ga imam rada"....ja pa ne. Dojema vse kot črno – belo in ni še nobenih nians.

Če smo torej dosledni in vztrajni, se bo otrok nekje do sedmega leta naučil, da ga imajo starši radi in ga sprejemajo tudi takrat, ko mu rečejo ne in ga grajajo. Lažje bo sprejemal kritiko vedenja, saj bo hkrati razumel, da starši to počnemo, ker skrbimo zanj. V puberteti bo že znal sam oceniti, katero željo si lahko izpolni in si bo sam znal postavljati omejitve, saj smo ga starši tega naučili.

Kaj se zgodi, če otroku ne znamo reči NE?

Če otrok odraste v zmotnem prepričanju, da je izpolnitev vsake njegove želje dokaz starševske ljubezni, potem bo imel kot odrasel človek vrsto težav. Ker bo vsako kritiko glede svojega dela ali ravnanja doživljal kot napad nase in ne kot opozorilo na napako. Burni odziv nekoga na našo kritiko torej pomeni, da posameznik to sprejema kot sporočilo „nisi dober, ne maram te“. Dr. Milivojević tudi opozarja, da popustljiva vzgoja povzroči pri otroku nezmožnost empatije.

Otroku je potrebno priznati tudi lastne napake in slabe odločitve, saj mu s tem pokažemo, da je povsem človeško, da včasih naredimo kaj narobe in da smo kljub temu OK. Ni potrebno biti popoln, da bi nas imeli drugi radi in kar je najpomembneje, da se imamo sami radi. 

Vsi potrebujemo POHVALO

Pohvala pripomore k pozitivni samopodobi in čvrsti identiteto. A mora biti REALNA. Strah, da bomo s pohvalo vzgojili samovšečneža, je odveč, če le upoštevamo določena pravila. To velja tudi za kritiko. Da ljudi ne užalimo, vedno SPOŠTUJMO osebnost in kritizirajmo aktivnost.

Kaj je torej dovoljeno?

Realna sporočila -
Pohvala bitja, osebe (pameten, odgovoren, talentiran, dober, duhovit…)
Pohvala vedenja, aktivnosti, obnašanja (to si dobro napisal)
Kritika vedenja, aktivnosti, obnašanja (to si slabo ocenil)
Primeri:
Ti so dobra kuharica. –pohvala osebe
Sobo si zelo temeljito pospravil. -pohvala aktivnosti, produkta, obnašanja
Sobo si površno pospravil. – kritika aktivnosti, produkta, obnašanja

Ne samo pri vzgoji, temveč tudi pri delu z ljudmi in v partnerskem odnosu je torej dovoljena realna pohvala osebe, pohvala obnašanja in kritika obnašanja. Vsa nerealna sporočila pa NISO dovoljena. 

Poglejmo primere:
NEREALNA SPOROČILA:
Ti si najlepša na svetu. (idealizacija) - pohvala osebe
Afna zmešana. Ti si tak štor. Ti si nor. Hudič mali. (žalitve) – kritika osebe
Tvoj zaključek naloge je genialen. -idealizacija aktivnosti, produkta, obnašanja
Tako kot ponavadi si tole popolnoma zanič naredil. – kritika aktivnosti, produkta, obnašanja

Tudi IGNORIRANJE ni primerna kazen.  Gre namreč za negacijo obstoja in je najhujša oblika kaznovanja, ki jo ne smemo uporabiti.

Če starš pri otroku ne pohvali realno aktivnosti, produkta, obnašanja… kritizira pa napake, to otrok ponotranji in se ne zna pohvalit. Pri realni pohvali se namreč počutimo dobro. Čim več realnih pohval torej! Da bomo vzgojili posameznike s pozitivno samopodobo!!! Če je torej vzgoja ustrezna, potem otrok odraste v integriranega odraslega – to pomeni, da se njegove predstave o sebi, drugih in svetu skladajo z realnostjo. In to si za naše otroke tudi najbolj želimo!

Priznam, starševska potrpežljivost je včasih na psu... in rečemo tudi kaj neprimernega. Se pač opravičimo. Brez slabe vesti, nihče ni popoln :)

Priporočila za vzgojo povzeta iz priročnika za vzgojo otrok:
Mala knjiga za velike starše, avtorji Zoran Milivojević in ostali

Priporočam v branje!

Picture
Comments

Zdravje in zakaj je tako pomembno, da „delamo na sebi“?

10/24/2016

Comments

 
Zdravje ni odvisno zgolj od dobre fizične kondicije, zelo pomembna sta tudi psihična in duhovna dimenzija. Vse prevečkrat se žal zgodi, da se posameznik zelo veliko časa ukvarja s svojim telesom, za psiho in duhovnost pa "zmanjka časa" oziroma ni zanimanja.
Vrsto let že raziskujem naravno zdravljenje in zagovarjam samo metode, ki sem jih sama preizkusila in v katere verjamem. V času, ko sva bila z možem na vrhuncu svojih karier v smislu "klasične" službe, ko pač delaš za nekoga drugega, so se nama v življenju vedno bolj pojavljale nevšečnosti z zdravjem, pa tesnobe, pa razne bolezni pri otroku.
Bila sva polno zaposlena, v stalnem pomanjkanju časa zase, v stresu, za vikend na računalniku, med tednom pa ponoči od doma in ponoči domov....saj verjetno kar dobro veste, o čem govorim. Za kakšen tek ali fitnes mogoče je bil še čas, a da bi si vzela en dan "pavze", mislim, a si ti nor? En cel dan? Pa bolezen in bolniška, ...to je tudi posebna zgodba, kajne? "Ne morem na bolniško, bo šef grdo gledal, bodo kolegi v službi slabe volje, ker bodo pokasirali še moje delo, dajte mi najbolj močne analgetike/antibiotike, da hitro prime." Znano?
A sčasoma začutiš, da nekaj pa le ni ok. In če imaš srečo, dobiš v roke kakšno dobro knjigo, ki ti odpre pogled in pogledaš situacijo tudi iz drugega zornega kota. Pa greš na kakšno predavanje, delavnico, poiščeš pomoč terapevta, coacha, se vključiš v kakšno skupino, raziskuješ, se učiš...poslušaš in sprejemaš, razmišljaš o sebi in "delaš na sebi".
Ko sem začela s študijem psihoterapije, mi je pri teoriji transakcijske analize kmalu postalo jasno, kakšen scenarij imam napisan v svoji podzavesti in zakaj me je to pripeljalo tako daleč, kar se zdravja tiče. In kljub uvidu in enemu velikemu "oslu", ki se mi je prikazoval nad mojo glavo, sem rabila kar nekaj let, da sem pustila službo in se odločila za samostojno pot.
Materialna logika, ki trenutno prevladuje, nam narekuje, da moramo imeti veliko materialnih dobrin in zajeten kup denarja, da se lahko počutimo varne. A za to varnost včasih na svoj račun izgubljamo preveč. Ko pustiš službo, nimaš več te varnosti. Imaš pa SVOBODO in neomejene možnosti, če se le znaš obrniti in nisi v stalnem strahu, kaj bo, če bo....
In s svobodo pridobiš tudi več časa zase. Ko se človek umiri in "uglasi" s svojo notranjostjo, potem ni več nervoze in ni hitenja. Šele potem lahko res vidiš stvari okoli sebe. In to je moja zgodba. Umirjen ritem, brez hitenja, delo, ki me osrečuje, veliko časa za meditacijo in stik z naravo.  
Kmalu bo dve leti, odkar imamo solno sobo. Solna terapija je povsem naravna podporna terapija, ki pomaga pri težavah z dihali, alergijami in kožo. Ko smo začeli s solnimi terapijami, se je naše zdravje zelo stabiliziralo. Pri sinu smo pozdravili vnetja ušes, pri hčeri se je pljučna kapaciteta bistveno izboljšala (imela je astmo od 5 leta dalje), midva z možem nisva več bolna... Tudi, če nas kakšen virus malo "oplazi", se s pomočjo solne terapije zelo hitro postavimo na noge. Solna terapija ni čudežna terapija, ki pozdravi vse težave z dihali in kožo. Je pa izjemno učinkovita in če vztrajamo, vidimo super rezultate! To povem tudi našim strankam.
Veliko mladih družin hodi v solno sobo. In v njih pogosto vidim tudi našo zgodbo....Pomanjkanje časa, stresne službe, hitenje, hitenje...V solni sobi se čas ustavi. Izbrana glasba in sol, ki te obdaja, ponujata občutek brezčasnosti in ni jih malo, ki v solni sobi takoj zadremajo. In super je tako. Ker se v tem primeru telo še bolj spočije. Sol zaradi svojih fizikalnih lastnosti v solni sobi ustvarja atmosfero, nabito z negativnimi ioni. To pa nas sprošča. Na več nivojih. 
Iz izkušenj torej vem, da je za zdravje potrebno hkrati poskrbeti za fizično kondicijo, za psihično stabilnost in za duhovnost. Saj veste, ko si zdrav, je toliko stvari, ki ti zapolnjujejo čas, ko pa zboliš, je pomembna samo ena stvar. Da bi ozdravel.
Picture
Naša družina v solni sobi.
Comments

    Elizabeta R. Pepevnik

    Sem raziskovalka naravnega zdravljenja in psihe, rada poslušam ljudi in njihove zgodbe, spoštujem ČLOVEKA, sem mama in partnerka, strastna kofetkarica ... Verjamem, da posameznik v sebi nosi moč, znanja in energijo za obvladovanje težav in stisk, v katere ga je življenje privedlo.

    Archives

    December 2016
    November 2016
    October 2016

    Categories

    All
    Psiha
    Solna Soba
    Sreča
    Vzgoja
    Zdravje

    RSS Feed

© 2015 OCEAN Solna terapija Grosuplje, Vse pravice pridržane
Proudly powered by Weebly